Potovalni tabor po Alpe Adria Trail


Po lanskem taboru v obliki romanja, se je letos klan tržaškega stega odločil za tabor bolj enostavne oblike. Seveda je zahtevala izbira poti veliko časa, a smo se končno le odločili. Pripravo in organizacijo smo si bistveno poenostavili, s tem da smo si izbrali že začrtano pot. Potovalni tabor je namreč tekel po poti Alpe Adria Trail, to je pešpot, ki povezuje Veliki Klek (Grossglockner) v Avstriji z Miljami in se vije po Avstriji, Sloveniji in Italiji. Mi smo seveda prehodili le delček tega, in sicer krožno pot, ki povezuje te tri države.

Od sežanske postaje smo se odpeljali do Kranjske Gore z javnimi prevozi, od tam pa se je začela prava pot. S polnimi nahrbtniki in pohodniškimi čevlji smo se napotili po kolesarski stezi do Belopeških jezer, od tam pa po gozdni stezi do koče Zacchi, ki leži blizu Mangarta. Naslednje jutro smo se povzpeli do prelaza Vratca, od tam pa se spustili mimo jezer in Trbiža do Žabnic. Ker smo bili pod svetiščem sv. Višarij, smo naslednji dan namenili prav temu kraju, znanemu kot točka srečanja treh Slovenij in prostor sožitja treh narodov: slovanskega, latinskega in germanskega naroda. Strma pot nas je popeljala tudi na Ojsternig mimo Zahomske planine. Tam nas je zajelo slabo vreme in smo se morali brž spustiti v Ziljsko dolino. Pot nas je nato privedla do Bekštajna (Finkenstein), vasi blizu Beljaka. Prav lepo se je prileglo kopanje v Baškem jezeru. Oddih pa ni trajal preveč, saj nas je čakal vzpon na vrh Karavank. Mimo starega bekštajnskega grada smo po gozdnih stezah končno prišli do koče, ki se nahaja le nekaj deset metrov od državne meje. Koča ni naseljena, razpolaga pa s podstrešjem, ki nudi pohodnikom zavetišče ali prenočišče. Ravno tega smo se poslužili. Zadnji dan potovanja je bil nekoliko pester. Žal smo po poti očitno spregledali markacijo in zato malo zašli po drugih potah, vendar se skavti v naravi dobro znajdemo in smo bržkone zopet ubrali pravo pot. S spustom s Karavank v Kranjsko Goro se je naše pešačenje zaključilo, za oddih smo si pa privoščili skok v jezero Jasna. Po prenočitvi v bližini tega gorenjskega mesteca smo se zopet odpeljali v domače kraje.

Da ne bi opustili dela za krepitev duhovnosti posameznika in skupine, smo na letošnjem taboru imeli za rdečo nit molitev roverjev in popotnic. Pri tem je prišlo do razmišljanj in boljšega razumevanja molitve in identitete klana nasploh. Upamo, da nas bo življenjska pot združevala, kakor ta prehojena pot združuje kraj bivanja treh narodov.

Post recenti
Post in evidenza
Archivio
Cerca per tag
  • Facebook Social Icon